Selamat Hari Raya!

Zadnji teden prostovoljstva v Maleziji se počasi izteka. Povabljeni smo bili v odprto hišo sodelavca Amsyhara, ki z ženo živi pri njenih starših in imata eno hčerko. Sprejel nas je, nam razkazal dom in predstavil hrano, ki je bila pripravljena. Seveda je bilo ponovno na voljo veliko dobrot, a pravi pomen odprte hiše se skriva v druženju in tkanju vezi. 

Že nekaj časa imava na seznamu, da morava poskusiti sadež z imenom durian. Če se spomnite, sva v začetnih blogih omenjala, da tukaj poznajo kralja in kraljico sadja. Kraljica je večkrat omenjeni mangosteen, medtem ko je kralj sadja durian. Zakaj je durian tako poseben? Njegova ostra lupina zahteva odpiranje z rokavicami, hkrati pa ustvari vonj, ki ti prinese mešane občutke – tako močan, prijetno smrdeč vonj, da je vnos v določene stavbe celo prepovedan. Durian sva želela poskusiti v Maleziji, saj naj bi imel tukaj najboljši okus. S seboj sva vzela Daniela iz Singapurja, saj ga je že večkrat jedel in je tako pravi poznavalec. Povedal nama je, da durian vedno najprej poskusiš, preden ga kupiš. Prodajalec je imel na voljo več kot deset vrst, poskusila pa sva dve. Okus duriana ni podoben ničemur, kar sva že kdaj jedla – je zelo kremast in sladek sadež. Pojedla sva malo več kot polovico in na koncu si res sit.

Z ostalima prostovoljcema smo imeli pravi "team building", saj smo skupaj odšli na bowling. Vzeli smo kombo treh iger, kar smo naslednji dan malo obžalovali, saj nas je vse bolela roka. Punce tokrat niso imele priložnosti prejeti zlate medalje, saj je prvo igro zmagal Matic, drugo igro Daniel, pri tretji igri pa sta si fanta celo delila 1. mesto.

Na deževni dan je Matic opravil svojo obveznost pri frizerju. Striženje je trajalo slabo uro, frizer pa se je na koncu opravičil za dolg proces in pojasnil, da rad komunicira s tujci.

Na delovnem mestu je ta teden sreča doletela Matica, saj je lahko testiral skoraj vse štirikolesnike – tako mu je naročil šef. Podil se je lahko po mivki in po gozdu ter s tem združil prijetno s koristnim.

Na delu pa naju vedno spremlja odlična ekipa, brez katere prostovoljstvo ne bi imelo takšne vrednosti. 

Vikend smo zaključili z dvema »odprtima hišama«. Ena je bila organizirana s strani ministrice, ki je pripravila zabavo za celotno mesto, druga pa v soseski, kjer živi sodelavka. Pri slednji so se sosedje zbrali in pripravili hrano ter pijačo za celotno bližnjo okolico. Nepredstavljivo – ljudje si s tem ustvarijo trodnevno druženje, saj priprava hrane in prostorov zahteva dva dni, tretji dan pa je namenjen pospravljanju. Dogodek pripravijo le enkrat letno, v mesecu, ko slavijo bajram. Punce so si nadele tradicionalno obleko "baju kurung", kljub temu pa se nismo najbolj zlili z okoljem, saj smo bili edini tujci. Gostoljubje malezijcev je neizmerno, poskrbeli so, da naši krožniki niso bili prazni, nekaj pa smo lahko celo vzeli domov. Počutili smo se kot slavni gostje večera, saj so se vsi želeli tudi fotografirati z nami

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.