Speed, more speed!

Zadnji dan sva preživela na delovnem mestu in ker dela čez dan ni bilo veliko, se je šef odločil, da naju za najin trud nagradi. Za približno 40 minut sva se lahko vozila vsak s svojim vodnim skuterjem. Družbo nama je delal sodelavec Qyu, ki naju je vse skozi spodbujal, da voziva hitreje: "Speed, more speed!", saj sva očitno po njegovih standardih vozila kot dva polža. Asistiral pa je tudi pri ustvarjajnu posnetkov in slik. Zabava na vodi je lepo zaključila najino izkušnjo, pri kateri sva si ustvarila ogromno lepih spominov. 

Ob koncu dneva je prišlo slovo od vseh, s katerimi smo sodelovali, naslednji dan pa še od obeh prostovoljcev Daniela in Andresse. Šef naju je nato pospremil do avtobusne postaje, kjer sva se po enem mesecu od Bandar Penawarja poslovila.

Z avtobusom naju je pot vodila z vzhodne obale Malezije na zahodno, do mesta Malacca, po katerem se imenuje tudi Malaška ožina. Ta ožina povezuje Indijski ocean z Južnokitajskim morjem. Malacca pa ni znana le po ožini, v času kolonialne dobe je bila eno izmed glavnih trgovskih mest. Njena strateška pozicija pa je bila tudi njeno prekletstvo, saj ima vse prej kot enostavno zgodovino: od sultana, ki je vladal v 14. stoletju, do portugalskega zavzetja v 15. stoletju, nizozemskega napada v 17. stoletju in nazadnje prodaje angleškim silam v 19. stoletju. V enem obdobju so se na tem območju sporazumevali kar v 84 jezikih.

Majhno obrečno mesto ustvarja prav prijetno vzdušje. Midva sva si ogledala njihovo najbolj znano mošejo Masjid Selat, zgrajeno na vodi, kjer je lahko Natalija preizkusila, kako je nositi hidžab. Ogledala sva si še ostanke obzidja s cerkvijo, ki je bila prva cerkev v jugovzhodni Aziji in je danes bolj ali manj le še ruševina. Za večerjo pa sva v eni izmed restavracij lahko opazovala tudi pripravo kruha z imenom naan.

Ogledala sva si repliko ladje Flor de la Mar (Cvet morja), ki je potonila v Malaški ožini s precejšnjim zakladom zlatnikov, ki še vedno čakajo na odkritje. Ladjo sva raziskala od palube pa vse do trupa. Sprehodila sva se tudi po Rdečem trgu, kjer še danes stoji delujoča anglikanska cerkev.

Zadnji večer sva se odpravila na večerni sprehod ob reki vse do tržnice s hrano in izdelki, ki obratuje le ob vikendih. 

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.