Dežela z največ aktivnimi vulkani

Iz Malacce sva se premaknila naprej, in sicer do drugega največjega mesta v Maleziji. Johor Bahru nama je bil izhodišče pred letom v novo državo na spisku. Iz Johor Bahruja sva letela v Jakarto, ki je glavno mesto Indonezije. V dobri uri in pol pa sva nad, med in pod oblaki doživela tudi izredno lep sončni zahod.

Indonezija, najina šesta država na potovanju in ne zadnja. Država, ki je po številu prebivalcev na svetovni lestvici, na četrtem mestu; pred njo so samo velesile, kot so Indija, Kitajska in Združene države Amerike. Dežela, ki ima še vedno skoraj 130 aktivnih vulkanov in 17.508 otokov, od katerih je dobrih 6.000 poseljenih. V Jakarti sva naredila zgolj krajši postanek. To velemesto sestavlja skoraj 12 milijonov prebivalcev in ker sva bolj človeka narave, sva se želela čim hitreje premakniti naprej. Pred premikom sva imela dobre štiri ure časa, da sva si pogledala njihov obelisk osamosvojitve, največjo mošejo v Indoneziji in katedralo, ki je bila zgrajena v času okupacije s strani Nizozemcev. Kar se pa tiče prometa v Jakarti – kaotičen je morda celo preblaga beseda za takšno zmedo.

Sledila je 12-urna nočna vožnja z vlakom, ki naju je pripeljala do mesta Malang. Ker pa ponovno nisva želela biti v mestu, sva se odločila, da si nastanitev poiščeva izven, v predmestju, blizu riževih polj in narave. Skozi celotno popotovanje premalo omenjava prijaznost narodov, ljudje, ki jih srečujeva na poti, so ljudje, ki ti želijo na vsakem koraku pomagati in ti predstaviti sebe ter svojo državo v najboljši luči. V nastanitvi, kjer sva bivala, nama je družina pomagala in svetovala glede vseh skrivnih kotičkov njihovega kraja, ki niso znani vsem turistom. Tako sva v Malangu lahko obiskala povsem avtentična riževa polja, kjer ni bilo enega samega turista, samo midva in nešteto riževih sadik. Misliva, da če bi se sprehodila skozenj, bi se dejansko izgubila. Tu sva si ogledala še barvno vasico – idejo domačinov, da lažje pridejo do denarja s turizmom. Turistov sicer ni bilo veliko, a z veseljem sva namenila en evro za domačine in se obenem sprehodila čez vas.

Postojanka v Malangu pa ni bila namenjena počivanju, raziskovanju riževih polj ali barvne vasice, ampak pravemu lovu na vulkane. 

Vulkan Bromo, ki na nadmorski višini 2.329 metrov skoraj vsakih pet let izbruhne in pokaže moč narave, velja za najbolj aktiven vulkan v Indoneziji. Najina pot se je začela tako, da sva se zbudila nekaj pred polnočjo in se napakirana pridružila skupini v džipu. Velike nahrbtnike je naš šofer Patrik privezal na streho in zaščitil s foljo, saj nas je čakala več kot dve uri dolga vožnja čez griče in doline, ovinke in ravnine, meglo in peščene površine. Okoli treh zjutraj smo prispeli na goro, kjer se nahaja razgledna točka s pogledom na vulkan, ko ga obsijejo sončni žarki. Tu sva se spoznala s Katarino in Sebastiana, ki prihajata iz Nemčije. Sebastian naju je presenetil, saj je iz žepa potegnil karte in takoj sva vedela, da bomo vsi skupaj veliko lažje pričakali uro sončnega vzhoda. Točka, kjer smo bili, je ena izmed najbolj popularnih na otoku, zato sva se nekaj čez četrto uro (celo uro in pol pred vzhodom) odpravila poiskat primerno točko za ogled tega veličastnega ognjenika.

Dan smo zaključili z vzponom na kraterjev obroč, kjer smo lahko opazovali delovanje vulkana. Sledilo je fotografiranje z džipom, slovo od naše ekipe in menjava prevoznega sredstva. 

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.