Zvezdnika na Baliju pila pokakano kavo

Pustolovščina s prejšnjega bloga se je nadaljevala v ta teden, saj naju je takoj po obisku vulkana Bromo čakala sedemurna vožnja do naslednjega mesta, kratek počitek in nov vulkan sredi noči. Utrujenost v kombinaciji s hrano je terjala svoje. Natalijo je po večerji precej "zašravfalo" in je bila žal primorana izpustiti naslednji vulkan. Matic je sicer izkoristil tri ure počitka, a ko je džip za vulkan prispel ob 23.30 uri, je še vedno sladko dremuckal. Kot že neštetokrat, se je znova izkazala neverjetna prijaznost domačinov. Lastnica nastanitve je Matica zbudila in ga z motorjem odpeljala do džipa, da ga je še pravočasno ujel.

Vulkan Ijen je znan kot rudnik žvepla. Rudarji v nemogočih pogojih, brez mask, nosijo tovor, težak tudi do 70 kilogramov, brez kakršne koli pomoči – za pičlih 15 evrov dnevno. Ekskurzija je bila sestavljena iz dveh vzponov in dveh spustov. Najprej smo potrebovali slabo uro za vzpon na obroč vulkana. Ker pa je bila popolna tema, ni bilo mogoče videti ničesar razen neverjetnega zvezdnatega neba. Sledil je nočni spust v krater. Kot kača smo se vili navzdol proti vznožju kraterja, kjer smo si ogledali modri plamen, ki ga nekateri imenujejo tudi modra lava. Gre za pojav, ko zaradi izredno visokih temperatur žveplo izgoreva in ustvarja modro svetlobo, viden pa je le ponoči.

Po ogledu je sledil vzpon nazaj na obroč vulkana in 20-minutni pohod po robu do razgledne točke za sončni vzhod. Vodič nam je povedal, da če želimo ujeti vzhod, lahko nadaljujemo hitreje – in tako smo se štirje odpravili naprej. Prišli smo 30 minut prej in uživali v neverjetnih barvah sončnih žarkov, ki so osvetlile celoten krater, kjer leži največje kislo jezero na svetu. Njegova pH-vrednost je 0,1, kar pomeni, da že desetsekundni stik z vodo povzroči hude opekline. Po nekaj fotografijah je sledil hiter povratek v dolino.

Po zajtrku in pakiranju je sledil premik z otoka Java na otok Bali. Morava vam povedati, da se Natalijino imitiranje Angeline Jolie iz Kambodže v Indoneziji spreminja v realnost. Matic pa je bil primoran prevzeti vlogo Brada Pitta. Ljudje na ulici naju pozdravljajo, se želijo fotografirati, na trajektu celo stojijo v vrsti za skupno sliko. Postala sva prava zvezdnika, paparaci so povsod!

Bali je povsem drugačen od ostale Indonezije. Tu prevladuje hindujska vera, kar je očitno že med vožnjo po cestah – povsod so templji, izklesani kipci in drugačna tradicionalna oblačila. Z motorjem sva obiskala tradicionalno vasico in se sprehodila po čudovitih riževih terasah.

Tukaj so znani po proizvodnji kave, najbolj pa po t. i. Luwak kavi. Gre za kavna zrna vrste arabica ali robusta, ki jih poje žival cibetovka. Njen prebavni sistem zrn ne prebavi, ampak jih izloči in s tem naj bi kava pridobila več vitaminov in mineralov. Sam okus ni bil nič posebnega, lahko pa rečeva, da sva pila "pokakano" kavo. Poskusila sva lahko se druge napitke, med katerimi je Nataliji najljubša kava z avokadom, Maticu pa čaj iz mangosteenovega sadeža. 

V teh dneh se je zgodilo ogromno. Od trenutka, ko naju je na motorju uro dolgo pral dež, do obiska dveh čudovitih slapov, slapa Goa Raja in slapa Tukad Cepung. Za piko na i pa še ogled hindujskega obreda očiščenja razuma, telesa in duha.

Zelo sva se navezala tudi na družino, pri kateri sva bivala. Babica nama je vsak dan nosila prigrizke, lastnik pa je poskrbel, da sva dobila vse, kar sva si zaželela.

Čepav so zgornji zapisi v dvojini, pa ta teden nisva bila sama. Če ste si dobro ogledali zgornje fotografije, ste lahko opazili, da sva se ponovno srečala z Maticem št. 2, pridužila se nam je še čudovita Kimberly in skupaj smo odkrivali skrivnosti Balija. Vprašanje pa je na koliko fotografijah se skriva Matic št. 2? 

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.