Na srečo pristala na pravi ladjici

Odpravila sva se še bolj vzhodno po Indoneziji, iz Balija sva namreč poletela na otok Flores, natančneje v mesto Labuan Badjo, majhno mesto s približno 7 tisoč prebivalci. Dva dni sva namenila pripravam za nadaljnje potovanje ter raziskovanju mesta, njegove okolice, plaž in sončnih zahodov. Mesto sva doživela kot kontrast, saj je na enih predelih lepo urejeno v namen turizma, na drugih delih pa odseva težko življenje lokalnih prebivalcev.

Prav sem sva se namenila, ker je bila tu izhodiščna točka za štiridnevno plovbo z ladjico, zato nadenite svoje mornarske čepice, saj sledi mnogo dogodivščin. 

Podjetje, s katerim sva rezervirala izlet, ni imelo dovolj prijavljenih ljudi za izplutje, zato so naju umestili k drugemu podjetju in nama tako omogočili udeležbo. V sredo so nas s taksijem iz nastanitve pripeljali do barke, kjer je sledilo eno uro tovorjenja vsega potrebnega. Izpluli smo z dvema ladijicama, na vsaki po približno 20 potnikov. Naključno sva pristala na ladjici "Fahri Jaya", kjer sva spala na palubi, kar je celemu potovanju dodalo še bolj pustolovsko noto. Prvi dan smo obiskali dva otoka, najprej otok Kelor, kjer smo lahko opazovali morske pse. A brez strahu, saj je šlo le za mladiče grebenskega črnoplavutnega morskega psa, ki je človeku nenevaren in se večino prehranjuje s manjšimi ribami. Sledila je plaža Manjarite na otoku Flores, kjer smo morali precej plavati, da smo ujeli trenutek z želvo. Tokovi v teh krajih so nekaj povsem drugega, petnajst metrov od obale in tok je močan kot v rečni strugi. Dan smo zaključili z opazovanjem bujenja netopirjev, v angleščini poimenovanih kot "leteče lisice", kar vam lahko približno opiše njihovo velikost. V miljonski jati, so nad našo barko, odleteli na prehranjevanje. 

Še preden smo se zasidrali in zaspali, pa je nastala težava – naša druga, sestrska ladja je zadela skalo in ji je povsem pretrgalo levi del trupa. Ladja je začela toniti, vse pa so nepoškodovane rešili iz krova, kar je bilo najpomembnejše. Nekateri so pri sebi imeli le telefon, denarnico in potni list – vse ostalo so v tistem trenutku izgubili. Potnike so za kratek čas vkrcali na našo ladjo, preden je prišla druga in jih odpeljala nazaj na začetno točko. To noč sva se z globoko hvaležnostjo zavedala, koliko sreče imava, da sva se povsem po naključju znašla prav na tej ladji, ki ni potonila.

Naslednji dan smo obiskali otok Padar. Zbudili smo se že ob 4.30 in se podali na dvajsetminutni vzpon do razgledne točke, s katere se razprostira pogled na čudovite zelene hribe in tri izjemno lepe plaže. Na otoku prebivajo tudi jeleni, kar pa v Indoneziji ni nič nenavadnega, saj naj bi jih bilo precej, na večini otokov. Nato smo obiskali znamenito »Pink Beach« ali Roza plažo. Od daleč je videti kot običajna bela plaža, a ko se ji približaš, opaziš nežne rožnate odtenke – posledica večletnega razpadanja rdečih koral. Tam smo lahko tudi prosto plavali z dvema želvama. Povsem nepredstavljiv občutek, da lahko to doživiš kar med potapljanjem z masko.

Sledil je ogled komodoških varanov, gre za največjega kuščarja na svetu, ki živi le na štirih otokih v Indoneziji. Samci lahko dosežejo dolžino treh metrov in tehtajo od 70 do 90 kilogramov. Spadajo med ogrožene vrste zaradi izgube habitata in naravnih katastrof. Ogledali smo si jih ob vodnem viru, kjer se v vročem vremenu prihajajo odžejat.

Pred koncem dneva smo obiskali še točko, kjer prebivajo orjaški skati – mante. Tako kot komodoški varan, je tudi manta največja v svoji skupini, saj lahko razpon njenih "kril" doseže tudi do 6 metrov. Čeprav fotografije tega občutka ne morejo povsem prikazati, gre za resnično veličastna bitja.

Sledila je 17-urna neprekinjena plovba do otoka Moyo, kjer smo obiskali slapove, podobne tistim na severu Tajske, ki niso spolzki, zato smo lahko brez težav hodili po njih navzgor. Po osvežitvi v slapu smo si ogledali še prečudovit, povsem nedotaknjen koralni greben. Videli smo tudi klovnsko ribico, znano kot »Nemo« in veliko modrih morskih zvezd.

Zadnji večer smo preživeli na otoku Kenawa, kjer smo zakurili ogenj in se družili še zadnjič. Zjutraj nas je čakala še ena zgodnja budilka, saj smo z razgledne točke na otoku občudovali sončni vzhod, v ozadju pa mogočni vulkan Rinjani, ki s svojimi 3726 metri kraljuje nad okolico.

Vse pohvale gredo kapitanu, celotni ekipi – od kuharja do pomočnika kapitana in vsem prisotnim na ladji. Izjemno smo se povezali, stkali prijateljske vezi in zato so bili vsi ti trenutki še toliko slajši in nepozabnejši.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.