Nov teden sva začela v vasici Bangsal, kjer se nahaja pristanišče, ki povezuje otok Lombok z Balijem. Tu sva prespala eno noč, čez dan pa opazovala pripravo zemlje za sajenje riževih sadik in vse to ravno poleg najine nastanitve.
Če se vrnemo nazaj, je v prejšnjem blogu Matic s fotografijo že najavil, da se želi povzpeti na vrh vulkana Rinjani in tako so se najine poti ločile.
Gora Rinjani, visoka 3726 metrov, je drugi najvišji vulkan v Indoneziji. Matic se je odločil za tridnevno ekspedicijo, ki vključuje tudi obisk kraterskega jezera. Dan pred začetkom je prespal v vasici Senaru (601 m n. v.), kjer je potekal uvodni sestanek z vodičem. Tam so razložili potek poti in oblikovali skupine. Matic je bil del ekipe sedmih pohodnikov – Rusa Nikolai in Alisa, Vietnamec Minh, Singapurec Aarzon, Nemka Anabel in Španec Jimi ter vodiča Adila in štirih nosačev.
Nosači, znani tudi kot "otroci gore Rinjani", so res nekaj posebnega. Opremo nosijo v košarah, pritrjenih na bambusove kole, skupna teža pa pogosto presega 40 kg. Vse to prenašajo v japonkah in brez majic - kapo dol.
Vzpon se je pričel na višini 1156 metrov. Vsakih približno 200 višinskih metrov je sledil kratek postanek, po treh urah hoje pa še kosilo. Popoldne se je vreme močno poslabšalo, zato je bil nadaljnji vzpon v dežnih plaščih obvezen. Po približno šestih urah hoje je ekipa prispela do roba kraterja na višini 2639 metrov, kjer so nosači postavili šotore. Dež ni pojenjal, zato se je večerjalo zgodaj in se hitro odpravilo počivat, saj je bil na sporedu zgodnji jutranji vzpon.
Ob 1. uri ponoči se je začel vzpon na vrh. Jasno nebo, milijoni zvezd in improvizirani patenti, saj si je Matic zaradi premočenih čevljev noge iz prejšnjega dne zaščitil z najlonskimi vrečkami. Najzahtevnejši del poti je bil vzpon po kraterskem pesku, ki je spominjal na hojo po strmi peščeni plaži. Po dobrih štirih urah smo osvojili vrh, kjer so nas pričakali čudoviti razgledi – z ene strani v daljavo, z druge proti morju oblakov. A dan še zdaleč ni bil končan. Po zajtrku je sledil spust na 2000 metrov do kraterskega jezera. Tu smo uživali ob razgledih vse do kosila, nato pa se je ponovno ulilo. Preostanek dneva smo preživeli v šotorih. Ena posebna izkušnja, za katero žal ni dokazov zaradi dežja, pa je bilo kopanje v naravnem vročem vrelcu, kjer vroča voda kar vre iz skale.
Zadnji dan je sledil spust do vasice Torean (600 m n. v.) s čudovitimi pogledi na slapove, na reko, z družbo opic smo se poslavljali od gore Rinjani. Za konec smo se ponovno ustavili pri vročih vrelcih, za malo sprostitve. V treh dneh smo premagali 37 kilometrov in 3300 nadmorske višine.
Nasprotno od Matica, Natalija ni želela preizkušati svojih fizičnih mej nad 3000 m n. v., zato se je raje odpravila na majhen otok s peščenimi plažami in od tam opazovala, kako so se deževni oblaki zgrinjali nad vulkanom. Severozahodno od večjega otoka Lombok, se nahajajo trije manjši otoki, ki jih domačini poimenujejo Gili Indah, kar bi pomenilo: mali čudoviti otoki. Natalija je izbrala najmanjšega, Gili Meno, ki meri le 2 km po dolžini in 1 km po širini. Na otoku so prepovedana motorizirana vozila, domačini uporabljajo kolesa, električne motorje ali kar konje s kočijo.
Na plaži je našla zelo prisrčno knjigarno/izmenjevalnico knjig. Presenetilo jo je, da je tam odkrila tudi nekaj slovenskih knjig in s pomočjo prijaznega domačina, si je knjige lahko izjemoma izposodila. Knjižni molj je pokukal na plano in branje na mivki pod senco se je pričelo. Pri otoku živi tudi mnogo želv, tako da je poleg branja, lahko z masko odkrivala ta prelepa zanimiva bitja. Preizkušala je odlično hrano na otoku, postreženo v restavraciji, zgolj 2 koraka od plaže ter se zabavala v pogovorih s prijaznimi domačini.
Po ekspediciji, se je Matic Nataliji pridružil na otoku, kjer je sledila zaslužena relaksacija. Skupaj sva navdušeno plavala z želvami, se prepustila otoku in plažam. Kot pa napove že naslov Natalijine knjige, je bilo treba slej ko prej na pot, saj naju je klicala pustolovščina.
Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.
Add comment
Comments