Iz Gili Mena sva se odpravila proti Denpasarju, glavnemu mestu otoka Bali. Razlog, da sva se vrnila nazaj na Bali, je bilo letalo, letalo za novo državo. Čas je bil za najino sedmo državo na seznamu, a ne zadnjo – Filipine. Rajski otoki, rajske plaže, prijazni ljudje. A preden prideva do tega, naju je čakal še en postanek.
Pristala sva v Manili, glavnem mestu Filipinov, ki je najbolj znano po industrijskem razvoju in mednarodnem pristanišču. Najin postanek ni bil dolg, saj gre za mesto, ki doživlja hitro rast, s tem pa je v zadnjih letih prineslo veliko kriminala, onesnaženosti, prenaseljenosti in posledično brezdomstva.
Tu sva spoznala novega prijatelja, filipinca Johna. Zanimivo je dejstvo, da imamo skupnega prijatelja, drugega Matica. Spoznala sta se preko videoiger in se letos prvič srečala v živo. Ker sva vedela, da prideva na Filipine, sva navezala stik še midva. Preživeli smo prijetno dopoldne in dobra duša, kot je John, nama je prevzel velike nahrbtnike. V načrtu sva imela nekaj poletov iz otoka na otok, kar je precej lažje, če nosiva sabo le manjše nahrbtnike. Selekcija oblačil je minimalna, stvari le najnujnejše, kar pa je bolj zahtevno kot se sliši. Natalija je želela vzeti preveč in je ob zapiranju nahrbtnika utrgala zadrgo. Dan z Johnom je minil precej hitro, peljal naju je v velik nakupovalni center, kjer bi se sama zagotovo izgubila, skupaj smo pojedli kosilo in Natalija je lahko kupila nov nahrbtnik.
Pot sva nadaljevala na otok Palawan, ki je dolg 450 kilometrov in širok le dobrih 50. Pogosto ga imenujejo tudi "zadnji raj Filipinov", saj gre za otok, ki najbolj štrli izven območja države. Prispela sva ob dveh ponoči, kjer naju je čakal prevoz do prve destinacije, najinega izhodišča Port Bartona. Gre za majhno obmorsko mestece, ki ima le tretijno cest asfaltiranih, ostale pa so makadamske z izstopajočim kamenjem ali udrtimi luknjami.
Prve dni sva preživela v mestecu in na bližnjih plažah, ki sva jih označila kot "Windows ozadje". Prva je bila White Beach, s čudovitimi barvami in kozami, ki zobajo kokos. Druga pa Coconut Beach, za katero lahko že iz imena sklepate, da ima več palminih dreves kot prejšnja. V kokosu pa uživajo tudi pujski, ki se na tej plaži nemoteno sprehajajo sem ter tja.
Nato sva za enajst dni najela motor, saj si želiva otok raziskati brez nenadnih premikov, ampak v tistem značilnem, filipinskem, počasnem tempu.
Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.
Add comment
Comments