Ujel naju je monsun

Od Port Bartona sva se poslovila in jo mahnila v provinco San Vicente, dobro uro in pol vožnje stran. Tu sva se ustavila na Long Beachu in prespala v nastanitvi, ki ponuja šotore. Uživala sva v sončnem zahodu na razgledni točki in ugotovila, da se naju še vedno drži zvezdniški blišč, saj se je z nama želela slikati kar cela družina. Občudovala sva zvezdno nebo in se zjutraj zbudila na plaži.

Tu so naju filipinski otroci naučili igro s kartami, ki pa je bila tako brez glave kot tudi brez repa, ne veva niti, če so oni sami razumeli, kaj igrajo.

Odpravila sva se naprej do vasice Bebeledan. Čeprav ne zahtevava veliko, sva tukaj prvič naletela na težave z nastanitvijo. Nastanitev je imela zelo lep razgled, visečo mrežo na terasi in veliko sobo. Omenjeno pa ni odtehtalo naporne noči. Na izbiro sva namreč imela dvoje: 

    1. Vrata sobe so zaprta, zaradi česar se kopava v plesni in lastnem znoju ali

    2. Vrata sobe so odprta, kar nama sobo ohladi, a sva v tem primeru zastonj pojedina za mnoge komarje. 

Katero opcijo bi izbrali vi? Ker se naslednjo noč nisva želela ponovno odločati med tema dvema opcijama, sva si predčasno poiskala drugo nastanitev v kampu, dobrih 20 minut stran.

El Nido Beach Camp, tu sva za dva dni našla pravi raj na zemlji. Odmaknjen od vsega, z zadnjim delom poti, ki je zelo strm in povsem neprevozen, razen če si izkušen lokalec in te ne skrbi za stanje prevoznega sredstva. Motor sva parkirala na vrhu in se sprehodila navzdol, do kampa. Lastniki so nama takoj priskočili na pomoč in nama našli prost šotor. V teh dveh dneh sva poležavala v viseči mreži in se s kajakom odpravila na bližnji otok. Veslala sva približno eno uro, nato pa uživala na plaži in v kristalno čisti vodi. Ob odhodu so naju gostitelji prijazno peljali z "rdečo formulo" po neprevozni cesti, nazaj do motorja. Lahko si predstavljate turbulentno vožnjo če drn in strn. 

Seveda pa še nisva bila dovolj severno, zato je sledila še ena malo daljša tura, tokrat nekaj več kot uro in pol do vasice Bucana. Revna vasica, kjer ima večina cest še vedno makadam. Tu sva se nastanila za nekoliko daljši čas, saj je na severu veliko več plaž, ki jih lahko obiščeš. Tudi tokrat sva bivala v kampu, na plaži, v šotoru. Prve dni sva obiskala dve plaži, če ne štejeva tiste, na kateri sva bila nastanjena, Nacpan in Duli Beach. Dolgi peščeni plaži, ki pa imata eno negativno lastnost – majhne peščene muhe. Zanimiva živalca, velika največ 4 mm, a ko ugrizne, boli petkrat bolj kot komar. Najlažje jih odženeš tako, da uporabiš sprej proti komarjem, ki pa ga nikjer ne prodajajo. Našla sva zgolj losjon proti komarjem, kar pa na plaži v kombinaciji z mivko, ni najbolj prijetno. 

Če sva imela na celotnem potovanju srečo z vremenom, pa sva zadnje dni na Palawanu doživela tudi kaj pomeni monsun. Ujel naju je jugozahodni monsun, ki nastane zaradi sprememb med celinsko Azijo in Tihim oceanom. To sicer ne pomeni nič drastičnega, le periodične močne nalive z vetrovi do 50 km/h. Nisva mogla raziskati vseh plaž, ki sva jih želela, so pa lastniki nastanitve vsak večer pripravili karaoke, kjer je bil pevski talent drugorazrednega pomena, v ospredju je bila zabava. Nazdravili smo še z domačim kokosovim vinom. Najin zadnji večer so pripravili njihovo tradicionalno jed Chicken Caldereta, ki je piščanec v paradižnikovi omaki s krompirjem in papriko. Vse skupaj se kuha do popolne mehkobe, postreženo pa je z rižem. Tako sva tkala prijateljske vezi z domačini, ki so nama popestrili deževne dni.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.