En, dva, tri, skoči!

Iz severa Palawana naju je čakala štiri ure dolga vožnja nazaj v Port Barton, kjer sva morala vrniti najet motor. Od tu naprej s kombijem na letališče, kjer sva poletela v osrednje Filipine, in sicer na otok Cebu. Tu sva se odpočila eno noč, saj se nama je mudilo naprej na majši otok z imenom Siquijor.

Otok Siquijor lokalci imenujejo kar »ognjeni otok«, saj naj bi bilo v preteklosti na njem toliko kresničk, da so osvetljevale celoten otok. Otok pa nima samo tega imena, na njem se še vedno najdejo zdravilci, zato ga kličejo tudi »zdravilni otok«. Midva sva prispela v marino, kjer sva se izkrcala in takoj najela skuter, da sva se odpeljala do nastanitve.

Premiki te izčrpajo, zato sva naslednji dan našla eno izmed lepših plaž na otoku in se ponovno prepustila otoškemu ritmu. Kot pravijo sami: »Nič se ti ne mudi, sprosti se in uživaj.« Tubod Beach je bila ravno pravšnja za tak način. Tukaj sva se tudi potapljala, saj je bil koralni greben le dobrih 20 metrov od obale.

Pitogo klif, še ena znana lokacija na otoku, kjer je voda globoka, a barve morja pravljične. En skok v morje, nekaj fotografij in že sva bila na poti naprej. Želela sva si obiskati vsaj še ene slapove in vedela sva, da bodo najverjetneje zadnji na Siquijorju.

Slapovi Cambugahay, cela vrsta lepih slapov se vije en za drugim, medtem ko imajo lokalni Filipinci pripravljenih milijon različnih aktivnosti: od vrvnega skoka v slap, do vrvi, kjer imitiraš hojo po vodi, do bambusovega splava, s katerega te snemajo iz vseh možnih kotov. Midva sva se odpravila do najvišjega slapa, kjer je bilo malenkost manj gneče in se tam namakala.

Sveto drevo vrste balete, staro več kot 400 let, stoji ob naravnem izviru vode in številni verjamejo, da ima zdravilno moč. V ta namen so ob izviru naredili bazenček, v katerega so naselili ribice, ki ti čistijo noge. Sama se v tem nisva preizkusila, saj sva si ogledala preveč videoposnetkov o tem, do kakšnih zapletov lahko pride zaradi okužb. Vseeno pa sva občudovala to mogočno naravno bitje, ki je že toliko let na naši Zemlji. 

Salagdoong Beach, dan, ko sva obiskala to plažo, si bova definitivno zapomnila. Na plažo sva prispela v jutranjih urah, po zajtrku sva preizkusila skok s klifa, potem pa je počasi napočil čas za kosilo. Ker sva bila bolj na severni strani otoka, ki ni tako turistična, sva v nedeljo našla le eno odprto restavracijo. Odpravila sva se tja, naročila, pojedla … in kar naenkrat so prinesli ogromno hrane – riž, testenine, torto, sladice. Malo sva čudno pogledala, nakar naju ogovori lastnica, da praznujejo rojstni dan in da naj si vzameva krožnika ter si naloživa, kar želiva. Ker sva bila oba že sita, sva vljudno odklonila. Brez besed je nato na mizo prinesla filipinsko sladico "mango float" (zdrobljeni piškoti, sladka smetana, kondenzirano mleko ter mango), ki sva jo v celoti zmazala. Očitno najine odklonitve za torto ni vzela resno, saj je čez dve minuti gospa prinesla na mizo tudi to. Njihova značilna torta je iz biskvita in kreme zanimive vijolične barve, kar dosežejo z vijoličnim sladkim krompirjem. Poizkusila sva jo, a ker sva sedaj res imela dovolj, sva jo morala pustiti. Lastnica je rekla, da ni problema in da nama bo zapakirala za domov, a ni zapakirala le torte, temveč vsakemu še svojo porcijo testenin, da bova imela za večerjo. Hvaležna sva bila, da sva pristala ob pravem trenutku na pravem mestu in da je družina poskrbela, da sva bila cel dan sita.

Na dan odhoda sva izkoristila še obisk plaže Paliton, kjer sva se namakala, preden sva vrnila skuter in se vkrcala na trajekt.

Kdo ve, kam naju bo naslednjič zaneslo? Do takrat pa - ostanite z nama, še veliko riža naju čaka.